Namen posegov je ohranjanje in upočasnitev procesov staranja in propadanja materialov, iz katerih so umetnine izdelane.
- prepoznavnost
- povratnost
- združljivost
- minimalni poseg
- interdisciplinarnost
- zaplinjevanje
- utrjevanje
- čiščenje
- dopolnjevanje
- prezentacija
Delo konservatorja-restavratorja je dinamično. Poleg poznavanja materialov, metod dela, svoja znanja neprestano strokovno dopolnjuje s poznavanjem novih materialov in pristopov za optimalne rešitve. K ohranjanju veliko prispevata primerno okolje, v katerem se umetnina nahaja in primerno vzdrževanje.
Restavriranje oltarjev
Oltarji so kot predmeti kulturne dediščine posebnost zaradi kombinacije umetnostnih vrst, tehnik, materialov in namenov. Preučujemo jih z verskega, ikonografskega, zgodovinskega, sociološkega in umetnostnega stališča, konservatorji-restavratorji pa se osredotočamo predvsem na tehnologijo izdelave, uporabljene materiale in ohranjenost.
Restavriranje slik
V preteklosti so za prenosljive slike uporabljali leseni nosilec. Vse večja uporaba in večanje dimenzij so botrovali da se je pričelo uporabljati platno. Danes se za temeljnik uporabljajo različni materiali kot so: platno, les steklo, umetne mase…
Poleg različnih temeljnikov se je in se še danes uporablja različna veziva v barvni plasti. Pred konservatorsko-restavratorskimi posegi se s pomočjo preiskovalnih metod ugotovi vrsto temeljnika, barvne plasti s podlogo in na podlagi rezultatov prične s potrebnimi postopki.
Restavriranje stenskih poslikav
Poslikave na stenah so lahko izdelane v različnih tehnikah. Med seboj se razlikujejo glede na uporabljeno vezivo v barvni plasti. Najpogosteje so zastopane v tehnikah: fresko, apneni in secco.
Pri ohranjanju stenskih poslikav so konservatorsko-restavratorski postopki odvisni od tehnike v kateri je izdelana. Najpogostejše poškodbe na stenskih poslikavah nastanejo zaradi propadanja nosilca kot posledice povišane vlage. Zato se poslikavo obravnava skupaj s temeljnikom, na katerem je naslikana.